Stari puščavnik

V puščavi tam nekje je živel,

še sam ni vedel kot, ne kje,

mu oaza, obzorje bila sta edina pojma,

mu hiša lastna je bila palača.

Spominja se pod palmo starih dni,

zroč v lužo kakor že prenekdaj,

iskoč odgovor, ki še ni prišel,

zakaj je tu, kjer duša v samoti okrni.

Mu tako palma bila je spomenik in hrana,

mu tako bilo jezerce je čaša,

mu tako bila je kača prijateljica edina,

in škorpijon najbolj zanesljiv zaveznik.

Dnevi teko in on se spominja,

se spominja kako vihar divja,

kako kot deček v novi dom je pribežal,

kako je iz strahu tukaj ostal.

Se večkrat spraševal je: »Kje so vsi?«,

se večkrat spraševal je: »Kam so šli?«,

se večkrat spraševal je: »So preživeli?«,

si odgovor je zastavljal je iz obupa dober.

Kar nekega dne se zgodi, vihar pridivja,

nič novega si reče, se skrije v kočo zaman,

prijateljev si s seboj potegniti ne upa,

čeprav bi ga kateri lahko rešil tega samotnega duha.

Ko stopi ven zagleda sipino,

na jutro bleščečo, a vendar sipino,

gre k palmi, išče prijateljev, ne najde,

gre k jezercu, gleda, a le luža mu ostane.

»Nič novega«, si reče, gre pa v kočo,

čaka dan, luže že ni,

čaka dva se že blato suši,

čaka teden, se že listje okoli kotanje se ssuši.

Takrat izprazni predzadnji meh,

ki bil ga ustrojil je iz ptičje kože,

tedaj že zave se, voda ne pride,

kot na mlada leta, življenje se mu zasmili,

Meh zadnji pograbi si reče tjavdan,

»Morda pa mesto najdem še vedno zemljan«.

Napoti se na pot, tja nekam za soncem,

še slovo zadnje izreče na daljne dni dan.

Hodi in hodi, sonce ga žge,

mu raztrgano platno greje,

ga sonce slepi tik preden potone,

če noč pa od hladu mu dlake vse stoje.

Hodi tako dan, meh že presiha,

hudo, prehudo, vročina po njem udriha,

kar zagleda v daljavi palme visoke,

brž steče, že vidi kotanje široke.

A vročina pokaže takrat čare svoje,

bolj kot upanje veča, bolj privid sestoje,

se preveč mu približa, resnico spozna,

kapljo zadnjo izpil je, bila je fatamorgana.

Obupan naprej gre se mu že kisa,

življenje usiha, udi hlape,

mu pošteno že manjka življenjske sile,

prizna pa si ne smrti, mu življenje je predrago.

Mu upanje pošlo je, duša še žene,

mu duša pošla je, duh ga še žene,

mu duh poide, telo še kar gre,

nihče mu svetega mira ne de.

Stopa mrlič zagleda tja v dalj,

oazo zeleno, voda žubori,

otroci kriče, a to se le zde,

kajti zdaj so to le še smrtne zablode.

Krikne glasno, koleno popusti,

se ves v pesek zruši, mu oko zastane,

ga pesek žge, zapre zdaj oči,

mu ta svet se že prav gnusi.

Naključje pa tako, otrok se zgubi,

zatava od doma, kamor ga nesejo oči,

zagleda tam starca, kako leže, začuda razume in zadere se:

»Veeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeee!«

Starši teko, otroka tolažit gredo,

če je kača ga pičila se ustrašijo,

v naročje ga deno, pogledajo roko,

kako kaže na negibno truplo.

Skličejo vaščane, v vas ga neso,

ga brž v vodo deno,

mu usta so suha, mu jih zdaj zdravitelj zalije,

mu duh je utekel, brž vrač ga prikliče.

Delajo tako do pozne noči,

kak končno se suh kašelj oglasi.

Oči se pripro, roka se zgane,

mu noga trzne, dih ne zastane.

Neso ga v hišo, nikjer ne skoparijo,

mu vode deno, mu hrane deno,

mu postelje deno, mu obleke deno,

kar znamenje med cunjami ugledajo.

Čez prsi je križ, znamenje družine,

jih radost za hip mine,

potem pa spet smeh, vriski povsod,

v hipu je vse polno vaščanov naokrog.

Zdaj najden pet let še živi,

obišče grob staršev, že zdavnaj preminuli,

najde še sestro, zdaj v vrhu njen cvet

potem pa le gre v miru umret.

Zdaj ko konec spoznal je, končno zaspi,

zdaj ko družino spoznal je, za večno zaspi,

zdaj ko starše uzrl, zadnja puzla pada,

pada na mesto svoje sestavljanke večne.