Mržnja

G.

Boli, vendar me boža.
Žre me, pa vendar ljubkuje.
Tepta me in hkrati spodbuja.
Svet.
Eden v meni.
Eden ob meni.
In skupaj oba,
me trgata.

Vzdigujem se na ruševinah,
nepočiščeno bojišče.
Trupla gnijejo pod mojimi temelji.
Željna pozabe segam vse višje, vse bolj proti nebu.
Stran od Smradu, stran od Gnilobe, stran od Bolesti.
Širim se v svet, bežim v svet,
vendar ne morem zbežati svetu, ki ga nosim s seboj.
Ne morem zbežati pred seboj.
Pa vendar, bežim.
In vpijem.
In nihče me ne sliši.
Zato bežim dalje.
Stran od Smradu, stran od Gnilobe, stran od Bolesti.
Dokler se ne sesedem sama vase.
Vase.
Neljubljena.
Zanemarjena.
Zapuščena.
Upajoča.
V obupu kljubujoča.
Sikajoča in praskajoča.
Praskaje rastem v svet,
dokler se ne prepraskam nazaj vase
in požrem to prekleto gomilo.
Srečna, da ni ona požrla mene.