Trenutek življenja

A.

Kako osamljen je moral biti prvi trenutek vesolja, neskončno prvi.
Kako osamljen je šele moral biti drugi, sam samcat, nikoli prvi.
Vendar to ni še nič proti tretjemu, niti trenutek stran od prvega.
In tako vse do neštevnosti, četrti, peti, nekdanji, sedanji, prihodnji.

Vse dokler trenutki ne nehajo biti trenutki in postanejo dogajanje.
Oživijo mrtve, zamrznjene, negibne, bežne, trenutne hipnosti.
Takšni trenutki niso več sami, živeči z vzgibi prihodnosti in strahupanji preteklosti.
Vselej bledeči, vselej uklonjeni, da bi le lahko bili del nečesa več od samih sebe.