Retro

A.

S prstom udarim po vodni gladini in ustvarim vdor,
vendar že naslednji trenutek vzvalovi gorsko pobočje, grabeče proti nebu
in kakor brezno raste, tako rastejo pobočja, vse višje in višje,
dokler se globel ne zaustavi in zaustavijo se višaci
ter zanihajo,
izmenjujoč vloge obupujejo in vzdihujejo,
dokler se končno ne umirijo, kakor da so pozabili prst, ki jim je vdahnil hrepenenje,
pomirjeni.