Konec


Zemlja bobni in Sonce zahaja.
Na vzhodu se že zbirajo grobarji.
Vran še ni, a jih čutiš … čutiš pod nogami.
Hodil si po beli cesti, dokler nisi spoznal, da je iz kosti.
Zemlja bobni in kosti drgetajo.
Sence so vse daljše in resničnejše.
Kjer je črna mačka, bo kmalu le še demon.
Nato ne bo več ne grobarjev, ne vran, ne senc, ne demonov.
Vse kar bo ostalo, bo tema.
Zapreš oči.
Je že tu.
Ne, ne še.
Le privid.
Ne upaš si odpreti oči, saj bi lahko bila že tu.
Pri pameti te ohranja le še upanje, da je vse le privid.
In vse je privid, tudi ko pride tema.
Tema morda pride, a če je že prišla, ne odide.
Pričakoval bi kaj veličastnejšega, a veličastnejšega ni.

Ni ga za človeka, ki konec le miži.

Komentarji

Priljubljene objave