Temne peruti

Kaj šumiš za mano temna mi perut?

Naprej prepad teman … mar ni izhoda?

Kako da vem ne, kdaj, kako konča moja se prigoda?

Zakaj si kasna in zakaj tako preteča?

Kako bilo na mojem mestu bi otroku?

Mar ob robu rasla bi mu roža, ki bi cvetela samo zanj?

Mar bi se zavedal tvojih kril, preden padel bi v sen brez sanj?

Morda zdrsnil bi v pozabo še preden bi se zavedel, da živi?

A jaz, ki tu še vedno topel čakam … ni me strah.

Stopal pot svojo dolgo dolgo sem, do sem – do konca.

Kaj ni več ničesar še za postoriti, preden me objame svet brez sonca?

Kdo čuva psa; kdo pazi hči; kdo jezi sestro;  služi kruh; vas nasmeji?

Ko mlad sem čakaj me, ko star sem čakam te.

Preklinjal ne bom življenja, ki sem sam si ga koval.

Mar ne bi stopil še korak in bi si še svojo smrt si sam snoval?

Zakaj bi se svojega porekla sramoval, če kakor kralj in črv ga pozabim?

Jaz čakam vdano temne vas peruti, da ponesete me tja, kjer lahko pozabim.