Poljub za lahko noč

Raste, raste mladi klas.
Raste, raste v zlati klas.
Sprva ves zelen v nebo poganja,
nato bogat se v vetru maje.
A klas ni sam, klasja je tisočero
in vse se z njim v vetru maje.
Bogato v lahnem vetru valovi,
medtem ko črni kombajn čez drvi.
Kar ostane je pustinja.
Kosti so klasja po polju posejane.
A klasju je krvava nuja ta brezbrižna vihra,
saj le tako lahko mu kombajn je naklonjen..
Prezira ga in obožuje.
Levji delež kombajn vselej vzame.
Kombajnu ni do klasja bitja,
saj kombajnu zlato polje je le zlata polje.
Tako se klasje mu predaja,
vedoč da z letom vrne se kombajn.
In več ko klasje mu obeta,
verjetneje se vrne tudi klasje.
A to je cena, da je pred vrstniki.
Veliki suženj med malimi barbari.
Kajti dokler ima kombajn koristi,
tako dolgo mara klasje varovati in sejati.
In tako plešeta smrti ples klasje in kombajn,
vedoč, da kombajn vselej vodi.
In ta norija se lahko sklene le v dveh koncih,
saj zgodilo se bo, če se lahko.
Kombajn bo padel in z njim žetev
in sužnja prerasle bodo svobodne zeli.
Ali pa se kombajn za kak drug pridelek vmes odloči
in v poslednjem pokolu z njim zamenja klasje.
A klas mu zvesto služi do tedaj,
saj ne ve več kako biti je svoboden.
Kakor sebe, tako svoje mlade poučuje,
kako kar najbolje kombajnu se žrtvuje.
Krog je sklenjen in za njega več izhoda ni,
kajti sedaj že tisoče let živi v tem plesu smrti.
In sedaj le še za smrt živi,
saj v njega življenju smisla ni.
Sedaj, ko življenje je le še statistika,
sedaj ni bremena dolžnosti, kesanja in upanja.

Raste, raste mladi klas.
Raste, raste v zlati klas.
A v resnici zlat je le tedaj,
ko na trgu ga proda kombajn.