Zlom

Čakam.
Čakam, da mi povedo, da sem nor.
Pravzaprav je le še vprašanje časa.
Nekdo me bo zvezal in mi razložil, da sem shizofrenik.
Povedali mi bodo, da vsa ta leta nisem hodil v šolo, pač pa v staro vilo.
Povedali mi bodo, da moja pota po Evropi niso bila nič drugega kot sanje.
Povedali mi bodo, da država ne propada ali pa da je tako zlomljena, da ji ni več pomoči.
Povedali mi bodo, da sta povprečnost in tabletka na dan boljši od iluzije.
Povedali mi bodo, da je ceneje če sem brez uma.
In jaz jih bom pogledal, vedoč da sem shizofrenik.
Kajti tudi oni so lahko le kos moje še neukročene domišljije.
Ali oni ali svet … nekdo je vendarle privid.
Med dvema ognjema sem v žaru obeh.
Ampak ali hočem ven iz te bolečine?
Če je trpljenje v negotovosti … koliko sem še pripravljen trpeti?
Ali pa vržem kocke za novo realnost, ki se mi ponuja.
Kaj je v tabletki drugega, kakor le še ena norost?
Živeti kot lupina, ki ji realnost izsesala je duha.
Ampak katera realnost?
Si morda le predstavljam tudi tabletko?
Kaj preostane človeku, ko si prizna, da je nor?
Morda norost?
Ali pa igranje po pravilih kakega drugega norca?
Ali pa je ta norec le jaz, ki sem si ustvaril tega norca?
Kje se končam jaz in kje se začne svet?
Brez dvoma se končam na koncu vesolja, ampak tam se ne more začeti svet.
Le še eno prepričanje, le še ena laž.
Lažemo si, ker so nekatere laži uspešnejše.
Si lažemo ali si lažem?
Ampak vse to mi še niso naložili.
Zamujajo.
Zamujajo tudi pote, če je kaj od povedanega res.
Si ali sem?
Ampak še vedno mi niso povedali, da sem nor.
Še vedno obstaja možnost, da delimo isti privid.
Zato še vedno čakam.
Čakam, da mi povedo, da sem nor.
Čakam.