Tabula Rasa

Rišem človeka.
Rišem po listu papirja.
Papirus ali pergament?
Narišem mu prevelik nos in srepeče oči.
Narišem mu omejeno ljubezen in ljubosumje brez meja.
Narišem mu samostrel in željo po tem česar nima.
Čezenj narišem tank in letalo, da bi popravil napake.
Rišem in rišem, da bi ponovno odkril Tabulo Raso.
Bolj kot rišem, več je napak in manj Tabule Rase.
Narišem ogenj očiščenja, a list, po katerem rišem, se začne žgati.
Končno mi uspe narisati radirko.
Brišem ogenj, ki neti ognje.
Brišem besede in ostalo kramo, ki je maska obrazu.
Brišem državo, sosesko, hišo, ognjišče.
Brišem hladilnik, kavni mlinček in sekiro.
Brišem cunje, kremo za sončenje in šminko.
Brišem prevelik nos in oslepim oči.
Končno dobim Tabulo Raso, a tudi to zakriva ostanek človeka.
Sedaj, ko sem izbrisal duha, je potrebno popraviti še telo.
Brišem, dokler končno ne ostane nič več, kar bi mi lahko bilo v napoto.
In sedaj lahko narišem človeka, kot sem si ga zamislil.
Ampak ali bom res narisal človeka?
Rišem človeka.