Spomin

Rišem rečno strugo sredi puščave, nad njo boči kameni se obok.
Sonce plaho izza njega gleda, ko meče senco v dolino pod sabo.
Pod obokom se cesta vije, s cesto vije se sprevod beračev.
Senči senca jih mogočnega Oboka, veličastne Zgodovine in propadle Ideje.
Imperij generaciji je le še v bled spomin, po katerem romajo berači.
Par stojnic še stoji v senci tega oboka, katerih posel je v artifaktih časa.
Kupite pozabljeni spomin! Za 100 beračev! 50! 10 beračev! Imejte ga kar zastonj.
Tisočletja prizanesla niso zidu, ki počasi čas ga brusi iz spomina.
Začenja kazati prva se razpoka in vsi vedo in nihče nič ne reče.
Pozabljenega dne nastopi grom, strah in apatija, ki stresejo dolino.
Zob časa je kakor povoden, kakor veter in puščava.
Le ena usta usta si sedaj prepevajo v množici vreščeči.
Prepeva otrok, ki ve ne kaj sploh govori, pa vendar ... spomin ostaja.
Rasti rasti zlati klas, a resnično zlat si le tedaj, ko na trgu te proda kombajn.
Grom ... šum ... in tišina.