Dim

Koža bela kot saje,

ali črna kakor oglje.

Pepelna koža sanje daje,

hladna na otip.

Dotakne se me puh

in me osaja.

Bližje sem, več čutim,

bolj sem kakor ti.

Še bližje za korak

in oplazi me toplina.

Seva od nekod

in se izgublja v neznano.

Lepota orosi oko

in dim dokončno ga zatre.

Voh razdražen je

ob občutku smrti in pozabe.

Kakor živi, tako umre,

plamen, ogorek, misel.

Ko te tema vase grabi,

morda uzreš iskro iz globin.

Kaj je v globinah?

Iskri bežita in ti iščeš.

Dokler ne izgubiš zavesti,

dokler ne padeš v žar.

Obraza maska se topi

in koža ti poogleni.

Misli bi tekale naokoli,

a misli že ni več.

Enkraten, sam, eno,

sedaj sta plamen in ti eno.

Kje si?