Dvojčki

Težka bitka, mnogo smrti,
trupla zasipavajo grobišča.
Težke besede, samonaprtena bremena,
živel bi, pa sem življenje že prodal.

Nova doba, svetla doba,
nebotičniki se dvigajo v nebo.
Moje stavbe, tujca stavbe,
pod njimi noge grebejo po blatu.

Glej jo zvezdo, ki mežika,
kako živeti ji puste?
V elektrarno naj bo vpeta,
naj bo kakor vsi, ki se ne bore.

Ni bilo je bitke, a bila je zmaga,
tuje roke, ki življenje moje si lastijo.
Čakaj zvezda, čakaj sonce,
tudi vaju produktivna naredijo.

A kaj je zvezda, kaj sem jaz,
kaj moj gnev je temu svetu?
A zvezda sveti in jaz dolgujem,
sprašujem se zakaj dolgujem.

Zvezda sveti in jaz delam,
a dela več si ne lastim.
In ne zdaj in ne v prihodnje,
nikoli ničesar netujega ne naredim.

Zvezda sveti in jaz rdeča sem številka,
od rojstva pa do smrti bolj debela.
In v zahvalo temu svetu za vse dobro,
bo kri po mojih žilah vrela.