Večna zel

Drevo je raslo že od nekdaj,
od nekaj se že debeli.
Od nekdaj manično umira,
od nekdaj v novo se rodi.

Je prvi rod ljudi obraslo,
tudi drugi je odšel,
na tretjega mladiko je pognalo
in od tedaj bilo je večna zel.

Mladika vzpne se okoli debla,
se nase, nanj upira in duši.
Naposled krošnji svetlobo vzame
in zel na novo se rodi.

In tako iz roda v rodove,
se večna zel za vsako prerodi.
In za vsako malo večja
in za vsako malo votlejša se zdi.

In kaj prebiva znotraj debla?
Karkoli je, se izrodi.
In tako za vsako znova,
ga nova bilka zaduši.

In za vsako je močnejša,
še globje korenine zasadi.
Dokler ne zadostuje bilka,
pač pa gozd potreben je, da jo uduši.

In še vedno je močnejša,
večna zel še grabi vseokrog.
Tako si v večnost svet uklanja,
dokler ves svet ne bo pod njo.

Zel je slepa bolečine,
vse skup je en sam velik boj.
Boj bije za svetlobo in življenje,
Bolečina ji je vzrok, vzvod, izvod.