Ponosni in slepi
V življenju ni vse kakor se zdi na oko,
tako nas uči slednje staro reklo …
Kjer se prepira ta dva, tam tretji dobi.
Bili so volkovi za čas v miru z zajci.
Ni bilo vredno se ozirati za temi begavci.
Tako trajal je mir, med mogočnim, nemočnim.
A krokarju staremu to pogodu ni bilo.
V miru ni mrhovine, se mu je zajčje zahotelo.
A krokar je pametna ptica, že guli resnico.
"Volk velik, mogočni … sliši moj glas!
Stojim pred tabo ponižen … za Vas."
Je krokar slab zalogaj, ga volk le ošvrkne.
"Volk velik, mogočni … sliši moj glas!
Tožbo o zajcih brezbožnih prinašam … pred Vas."
Volk le zazeha, a poslušat v brezdelju ne neha.
"Volk velik, mogočni … sliši moj glas!
Zajci so me ukanili … sedaj moje gnezdo je gaz."
Volk še posluša, se v sebi smeji, nesreči tuji.
"Bilo je krdelo te golazni, toliko še vem.
Za maščevanje z Vašim dovoljenjem bi prosil … če smem."
A volk bi rad spal ter svojo moč z Višino pokazal.
"Kaj zate mi mar je … maščuj se če moreš.
Vsak zase je v gozdu … na tleh graditi pišče ne smeš."
Krokar … pogoltne, saj slišan je bil … se kmalu bo vrnil.
Čez teden dni, ko volk spi, se mu v rep zapodi.
Volk plane pokonci, krokarja pograbi.
A krokar je moder, govori volku tako.
"Volk velik, mogočni … sliši moj glas!
Zahvaljen, ki živi … me je že skrbelo za Vas."
Volku se to sliši čudno, krokarja izpusti, naj govori.
"Bil ves si miren … kakor bi mrtev bil.
Za tabo pa zajec toliko, da ti repa ni odgriznil."
Volku reži se, dobro ptič vrti kljun.
"Zajec je zajec … pred mano beži.
Le zakaj … kako … bi mi rep hotel odgrizniti?"
V srcu pa tli, da krokar ga mrtvega pred zajcem sumi.
"Zajec je Zajec … hudič to je kosmati.
Ima zobe, ima hudobijo … ne pa tudi Vaše pameti."
Krokar previdno semena dvoma sadi, zajca nori, a volka
modri.
"Z veseljem sem služil … če me rabite sem Vaš.
Zatulite v luno, pa vem da prišel obračuna je čas."
Tako rekoč odleti, vedoč, da mu sedaj mrhovine ni več
iskati.
Mine tako mesec, a krokar le na pravi trenutek preži,
saj ve, da se v volku razraščajo vse bolj ostudne laži.
In mesec je mimo, volka mati umre.
Volk slovesno za njeno truplo poskrbi,
po znance se odpravi, da žalo vest razdeli.
Krokar kliče tovarišijo, obljublja mesa.
"Moja družina … naredi kakor pravim.
To truplo oskrunite, a ne kljunite … in bogato vas nagradim."
Ko se volk v okrilju noči vrne z družino, bes ga popade.
"Moja draga mati! Raztrgam ga zločinca!
A kako naj ga najdem … da doleti ga pravica."
Zelja list zagleda, zaščitni znak zajčjega reda.
"Preočitno … pa ni … so res tako neumni?!
Družina … z menoj! Stopimo v bran ponosni volčji rasi!"
Takrat v luno prvič zatuli, se zajce loviti odpravi.
"Volk, daj počakaj! Kaj se godi!
Čemu se ti naenkrat k zajčjim luknjam mudi?"
Volk znova zatuli, se mu krdelo pridruži.
"Konec je z njim! Močnejši smo mi!
Zajcu ki to je naredil … bom puščal kri."
In res pri zajcev domovih še eden buden v luno strmi.
"Buden si … krivda nedvomno! Sedaj se nas pazi!
Za kar storil našemu mrtvemu si, ti ni pomoči!"
Zajec skoči v luknjo, volk hlastne, zgreši.
"Kaj vendar se greš? Ne vem kaj govoriš.
Zakaj po vseh teh letih med najinima rasama mir kališ?"
Zajec je moder, nima moči in se poskuša iz pretnje
izgovoriti.
"Tišina zajec! Praviš da nisi bil ti?
Potemtakem je brez dvoma bil tebi sorodni."
Volk se ustavi, a kri še kar vre, po krvi vpije.
"Povej mi kdo je, pa prizanesem ti.
Govori in uspeš si rešiti život svoj nevredni!"
Zajec ne ve, kakšne spletke so ga vase ovile.
"Mrtvega mir da kalimo? Ne nori!
Vsak od naše rase se tvoje vendar boji."
Volk sedaj že bolj zase, vse globje, vse tišje.
"A kaj s tabo se pogovarjam, saj vsi ste enaki.
Brez pameti za priznanje, nevredni živeti."
Volk se odpravi, a krokar ostane, vedoč izpeljave.
Ko krvava zora se budi, se zajčje leglo iz lukenj se k vodi
odpravi.
A ko pijejo, krdelo volkov jih preplavi, le redki uidejo
krvavi zmešnjavi.
Krokar v jati čaka, da z ostanki si postreže.
Tako volkovi tulijo krokarja nasveta, kadar se odpravijo na
lov.
In tako med zajci in volkovi še zdaj teče vojna
nesporazumov.
Komentarji
Objavite komentar