Prepovedan sad

Kakor ostali strmim v veličastno obličje.

Kakor ostali ga občudujem in se čutim ponižanega.

Kakor ostali čutim nujo, da se mu umaknem … sklonim obraz.

A ne jaz.

Jaz se temu nagonu ne vdam.

Kjer se drugi ustrašijo, jaz pograbim.

Kjer se drugi predajo radosti, jaz trpim.

Kjer drugi obmolknejo, jaz vpijem.

Poženem se naprej proti prepovedanemu sadu.

Grabim, hlastam, kakor morasta pošast.

Morda tudi sem.

Grabim in hlastam po svetlem obličju višje in višje.

Kakor se s krempljastimi rokami vlečem gor ostaja za mano sled sluzi.

Vendar se vzpenjam višje in višje in višje po sveti opni.

Na polovici poti se ustavim, zavem se, da ne smem več naprej.

Vsak poteg višje bi me navdal z nečem prepovedanim, nečem zlim.

Morda ne smem višje, lahko pa grem naprej.

Roke razpraskajo opno oble in skozi lino potopim masko smrti.

A naenkrat jaz nisem več jaz, kajti to kar nisem jaz, postaja vse kar sem.

Temačna duplina ust naenkrat ni več temačna.

Prazne očesne jamice, ki so slepe že od večnosti naenkrat spregledajo.

Potopim se v obličje ter pustim, da me odplakne, razblinjajoč se v nič.

In vendar nekaj ostane.

Ostane mrtvo srce, ki prvič utripne … bije.

In kakor bije se pomlajuje in daje življenje bitju, ki se prerojeva iz njega.

To bitje sem in nisem več jaz.

In kakor bi popustil urok, se prebude ostale pošasti.

Sprva obotavljajoče, nato pa skokoma se druga za drugo potapljajo v kroglo.

In druga za drugo mi postajajo enaka … podobna … drugačna.

In če sem se kaj iz tega naučil je to, da imajo tudi pošasti srce.

In tako je vzklil rod ljudi, ki bežijo iz predkataklizmične družbe.

In človek, ki se je prerodil, je bil nov človek.

Človek.