Lakota II

A.

Želim si, da bi se telo raztrgalo na koščke,
se raztegnilo čez obzorje zavesti,
in zarilo v površje podzavesti.
Nato bi zagrizel.
Odtrgal tisti arogantni del mene, ki še vedno misli, da to ni mogoče.
Izkljuval bi si um in ga nadomestil z lakoto.
Dokler od mene ne bi ostalo nič več kot lupina ambicije.
Takrat bi si morda končno rekel, da sem storil preveč.