Singularnost

Če bi obstajala črna luknja, bi ji želel izpraskati obličje.
Praskal bi in praskal, brezupno, vztrajno, impotentno.
Želel bi vsaj drobcene praske.
Želel bi vsaj drobnega znamenja.
Želel bi vsaj trenutka norosti,
ki bi potrdil, da obstajam.
Obstajam več kot le odboj že zdavnaj odvržene kocke.

Vem da obstajam.
Vem da sem.
Vendar prosim …
mi ne moreš vsaj za trenutek … vselej znova(?) … dopustiti …
da v to tudi verjamem?

In sedaj ko verjamem … kako naj živim dalje?
Kajti jaz sem vse te rane in praske, ki kazijo tvoje obličje.
Rad bi te zacelil, vendar vsak dotik je nova praska.
Rad bi te začutil, zato sé dotaknem

in izkrvavim.