Osamljena

A.

Sredi vesolja se vrti planet.
Sredi planeta se oziraš ti.
Vseprisotna, večna, edina.
Drevesa kot sladkorna pena,
Obzorje je odeja prešita z dragulji.
Ljudje so tvoji plišasti pajacki.
In jaz, prihajam in odhajam, kakor sonce in luna.
In kakor sonce in luna, tako sem tudi jaz le narobe perspektiva.
Tako se igraš med pajacki in penami, skrita pod oddejo,
medtem ko te moja prisotnost in odsotnost navdajata z enakomerno mero hrepenenja in groze.
In če sem tam onkraj tebe nekje ali ne, si osamljena.
Med plišem in peno, stisnjena pod oddejo.
Sama samcata, sama s seboj.
Ujeta med zidove svoje domišljije.

Zato naj ti pomagam.
Stisnem te k sebi, rekoč.
»Rad te imam.«
»Rada se imam.«
»Ne moreš biti zaljubljena sama vase. Zato, odhajam.«
»Sovražim se. Zato so vsi odšli.«
»Upam, da me nekega dne ponovno opaziš.«
»Mislim, torej sem.«
»Rad te imam. Zato, adijo.«
»Laži, laži, laži, sovražim se! … ne, čakaj … ne odidi?«

In tako ugasneta sonce in luna.
In v tej samoti … osama.
»Če sem bila vselej sama … zakaj se počutim tako osamljeno?«

Veter odpihne listje iz drevesa med mimoidoče sprehajalce pod prostranim nebom.
Zgrabiš prazen list in za hip pomisliš, da morda pa vendarle nisi povsem osamljena.
Trapa ;)