Ko bogovi zajočejo

Bil si tam, vse si slišal, vse si videl,

bil si tam, držal v naročju svojega sina,

bil si tam, se smehljal svoji ljubki hčerki,

bil si tam, se smejal šalam tvoje ljube žene.

Takrat pa grom, zemlja se je stresla,

čudna slutnja še iz davnih dni,

ko so bogovi se še igrali z ljudmi

in zver bila je lovec in človek plen.

Takrat pride sapa, listje zašumi,

vsi stečejo iz hiše, le ti onemiš,

vsi iz sebe kažejo v daljavo, le ti je ne vidiš,

takrat že veš, a si nočeš priznati, primaješ se za njimi.

Ko končno se jim pridružiš dvigneš glavo,

ko končno prideš na rob hriba odpreš ušesa,

ko končno dojameš, še vedno ne povsem, si zakriješ oči,

si zakriješ oči in zajočeš v dlani, v dlani ... čeprav si moški.

Takrat pogledaš, ves rdeč v obraz,

tvoje oči so rdeče, od joka in obupa te peko,

tvoje dlani so mokre, mokre kot tvoje oči,

ko slika se še vedno ti bistri, zagledaš temni goban.

Veter piha, kolobar se še dviguje,

veter zamaje drevje, ko kolobar se še dviguje,

drevesa se zatresejo in nenadoma obstanejo,

tebe vrže po tleh in s čudnim obupom spet vstaneš.

Nekdo te pocuka za roko, a ti ga ne slišiš,

nekdo te grabi za roko, a ti ga ne čutiš,

nekdo te vleče za roko, a ti se ne zganeš,

a končno vsi zbežijo in te pustijo samega v prekletem obupu.

Zdaj čakaš neurje, kaže na dež,

zdaj čakaš na dež, glej sem prihaja,

zdaj čakaš da pride, glej je prišlo,

prišlo in te zalilo z vodo smrti.

Veš da ta voda ni življenje, je smrt,

veš da ta svetloba okoli tebe ne prinaša luči, prinaša temo,

veš da ta zemlja pred teboj ne daje življenja, daje konec,

veš da nebo nad tabo ne daje zaščite, ubija te.

Tvoji možgani se fižijo, postajajo nemi,

tvoje telo se kuha, spreminja se v žolco,

tvoj razum se prazni, postaja prazna lupina,

lupina na robu polja smrti, počasi umiraš.

In v tej tvoji nemosti se bogovi razjezijo,

hočejo drame, hočejo kričanje in klanje,

a njih roke so zvezane, sedijo v svojih prestolih,

šibki od svoje mogočnosti in pijani od svoje oblasti.

Takrat se po več urah tam gori na griču,

ko bi sonce že zdavnaj zašlo,

takrat se vladarica njih najkrutejša usmili

ter reče bogu neurja "pihni" in stražarju podzemlja "odpri".

In tako Aneomi pihne, da nastane močna sapa,

sapa, a dovolj da premakne to lupino,

lupina se zamaja, pada, pade,

pade in treši ob kamen, da črna kri oškropi zemljo.

Končno duša z glasnim, čistim krikom zapusti telo,

telo v katerega bila je ujeta,

takrat le stopi pred podzemna vrata,

pred vrata, ki odpre jih ji čuvaj podzemlja.

Ko jo zagleda krikne, pade prednjo,

kajti obup in sreča ki vejeta iz nje sta zanj premočna,

a duša gre skozi vrata smrti neozirajoč se nanj,

in ko stopi čez prag zagleda svetlobo ter se spomni da je mrtva.

Ko se spomni obstane, se uzre, prepriča,

prepriča da ni vse to le privid iz sanj,

takrat nemo krikne v poslednjem hipu zmage obupa

in razpade pred vrati nebeškega kraljestva.

Bogovi nemo strmijo, zamaknjeni v dramo prizora

in takrat prvič po tisoč in tisoč letih,

ko bili so izgubljeni in dobljeni najsvetejši dnevi njih slave, prvič zajočejo.

Jočejo, kajti zavedo se svoje človeku enake minljivosti, pozabe.