Prividi

Puranji zrezek žalostno leži na sredi mojega krožnika.

Puranji zrezek iz katerega se še kadi.

Puranji zrezek, za katerega vem da je topel in okusen.

Puranji zrezek, za katerega sem slišal, da je narejen iz purana.

Puranji zrezek, ki bo kmalu postal del mene, skupaj z njim pa puran, ki ga ni več.

Podrezam vanj z vilico, morda se pa zgane. Ne, ne bo se.

Povoham in v nos mi udari prijeten vonj. Prav nič po puranu.

Previdno zarežem, če bo slučajno zastokal. Ne, res je mrtev.

Zapičim ga na konec vilice in dam v usta. Peče, ampak je dober

in ima okus po piščancu. Šalim se, seveda ima okus po puranu. Mrtvemu puranu.

Naslonim se na dlan in se zamislim.

Vem da je ta puran posledica možganske nevihte.

Vem da je ta puran posledica podatkov zgoščenih v možganih.

Vem da je ta puran prav toliko puran kot kamen ob cesti.

Pa vendar se zdi tako resnično. Tako… ah, potreben sem šnopsa.

Sedem v razred in se zazrem v svojo ljubljeno.

Zazrem se v njene lase in ugotovim da so najlepši na svetu.

Zmoti me tečna sošolka in pohvali mojo majco.

Njeni lasje so še lepši od las moje ljubezni. Ne, ni mogoče.

Spet se zazrem v lase svoje ljubljene ves vesel da so še vedno najlepši.

Tako presedim uro in podobno obdelam vse opaznejše dele telesa,

če le niso preveč opazni. Zadovoljen ugotovim da je vse vredu.

Sem pričakoval kaj drugega? Ne vem. Spregledam nekaj pegic na licu in nadaljujem.

Zdaj je na vrsti njena osebnost. Le kaj bi lahko rekel čeznjo?

Ali pa kaj nebi mogel reči? Ona je ona, moja ljubljena. Le da ne ve tega. Ups.

Naslonim se na dlan in se zamislim.

Vem da je ta ljubezen posledica odločitve možganov, toraj mene.

Vem da je ta ljubezen posledica samec samica podatkov v možganih.

Vem da je ta ljubezen prav toliko lepa in utvara kot je še na veke drugih.

Pa vendar se zdi tako resnično. Tako… ah, glavobol.

Grem spat in spim ter sanjam. Prvo sanjam o veliki bitki, kjer sem heroj.

Trikrat umrem in ponovim nek poboj. Tako končno dosežem vrh,

kjer me nekdo s ponvijo lopne po glavi. Zbudim se z bolečino v glavi. Spet zaspim.

Tokrat se potikam skozi neprehodno džunglo. Seveda je zame prehodna.

Tik preden dosežem cilj kobra zapoje poskočnico. Pomislim, da imam takšno na budilki in se zbudim.

Naslednji dan sanjam o svoji ljubljeni in dodam sanjam še animirano dekle.

Prvo moja ljubezen, naredim jo takšno kot je. Samo malce lepšo.

Nato animirano dekle z super sposobnostmi in vsem kar gre po videzu junakinji.

Občudujem svoji umetnini. Res, kdo bi si mislil da je lahko toliko lepote na enem mestu.

Nato moja ljubljena sunkovito potegne pištolo in mi postreli oči. Zbudim se premočen.

Naslonim se na dlan in se zamislim.

Vem da je vse to le posledica izkušenj.

Vem da imajo tudi sanje svoja pravila.

Vem da je so sanje za možgane prav toliko resnične kot svet.

Pa vse se zdi tako resnično. Tako… ah, si rečem in zaspim nazaj.