Moje sanje

Vemo da vsak živi svoj svet,

vemo da je vsak drugačen,

vemo da vsak vidi stvar le s svojimi očmi

in vemo da smo si vsi podobni.

Ampak kako to vemo, ne ve nihče,

pravzaprav lahko le ugibamo,

in vendar vemo, saj čutimo… s svojimi čuti,

vemo lahko kadar se prepiramo glede odtenka barve.

Tako sem videl da smo različni.

Tako sem vedel da sem različen od drugih.

Tako sem videl da so drugi drugačni kot jaz.

Tako sem si domišljal, da sem boljši.

Tako sem se domislil da znam kar drugi ne.

Nihče ni mogel videti skozi stvari, a jaz sem lahko.

Če sem pomaknil prst čisto blizu oči je postal prozoren

in tako sem si dokazal da znam česar ne zna nihče drug.

Tako sem prišel v šolo, to s prstom sem obdržal zase.

Pa vendar sem sanjaril… kar bi dandanes imel za diktatorske,

pa vendar so bile takrat le prijazne otroške sanje.

In v šoli so nas učili da smo vsi enaki.

In ker so bili pametnejši od mene sem verjel,

ter s časoma spoznal resnico o prstu.

Sanje sem zdaj spremenil v za vse ljudi lepše,

pa vendar ko sem povedal da jih izdelujem so se vsi smejali.

Izdeloval sem sanje, jih krojil po svoji podobi,

jih spustil da so se razletele čez meja moje domišljije,

ali jih pa natančno in strogo krojil za prihodnost.

In tako sem izdeloval sanje, ki jih vsi sanjamo, ampak le sanjamo.

Ampak jaz sem lahko te sanje živel,

ampak povedati si nisem upal nikomur tako dolgo…

dokler nisem pozabil nanje… in na stvar s prstom.

In tako me je načela logika.

Pa vendar je bilo nekaj narobe.

Mimogrede sem uspeval tam kjer so drugi padali.

In tega se nisem zavedal vse do takrat, dokler nisem sam padel.

In ta padec je podrl še zadnji košček sanj.

Tako sem si začel dopovedovati da nisem za jezike,

preprosto sem sklenil da mi ne grejo.

Sprva sem se še trudil, vendar kaj ko je bilo toliko boljših od mene deležnih hvale.

In ko so ocene začele kmalu za tem kazati svoje.

In tako sem živel lep čas v senci.

Seveda ne ves čas, vendar je bil mrak.

Tako sem preživel kar nekaj let,

nakar sem se spomnil… da sem pozabil na sanje.

Iskal sem jih pa jih nisem našel,

Iskal sem jih dolgo, nakar jih nisem našel.

One so našle mene, ko so videle kako obupano jih iščem.

In čeprav stare in prašne, samo moje in edine.

Bližal se je konec šolanje.

Moje sanje sem lepo zloščil in dodelal, in jih s ponosom hranil v temi,

pa vendar sem se vedno k njim vračal.

In takrat so prišli psihološki testi.

Reševal sem kar sem moral in potem reševal še več,

še tisto kar marsikomu ni bilo treba.

Na koncu so me pustili na miru, tako da sem še naprej krojil sanje,

krojil sanje in si dopovedoval da jeziki niso del njih, da preprosto nisem zanje.

Konec šolanja in psiho testi so izšli.

Večina jih je izvedela kako pa kaj, le o nas nekaj se je šepetalo,

šepetalo, a nič povedalo, bila je napeta uganka.

A jas sem še kar izdeloval sem svoje sanje in pustil, da mi plešejo pred očmi.

In tako izvem. Najboljši rezultati. Skoraj povsod nad povprečjem.

Še pomembneje naj bi bilo da nisem bil pod njim.

Cela vrsta pohval in najbolj je izstopala ena.

In tako sem izvedel zakaj lahko si izdelujem sanje.

Domišljija, vizija in umetnost, dar videti česar ni.

Umetnost, ki je človeka ločila od človeka v pradavnini,

kot delfina od morskega psa.

In domišljija, ki mu je dala videti česar ni

in ga popeljala na pot, pot ki ji danes pečemo sedanjost.

Pa vendar je bilo to prelepo da bi bilo res.

Nihče ni popoln, zakaj bi jaz bil.

To so mi dopovedovali že celo življenje zakaj zdaj?

Zakaj ne prej? In  še nekaj… Kako?

To so mi vse življenje dopovedovale sanje,

o tem sem naskrivaj rotil, molil, prosil.

Vse življenje sem poskušal biti popoln…

sem to res bil? In če bi to vedel… bi bil takšen kot sem postal?

Ne, dopovedal sem si da nisem takšen.

Nisem popoln, takšen sem kot drugi samo… drugačen.

Ja to bo prava razlaga in navsezadnje je bilo tam še nekaj,

nekaj kar me ni delalo osebno popolnega. Jeziki.

Še vedno so mi šepali in tako sem bil v svojih mislih povsem povprečen.

Prišla je gimnazija in tam isto kot prej.

Še vedno so mi dopovedovali da sem slabši kot oni in nisem verjel.

Pa čeprav nisem verjel me je medlo. Kam naj se postavim?

In tako dosežki. In nekdo me vpraša za avtogram….

človek me je še včeraj zafrkaval in zdaj avtogram….

ne to je še ena šala na moj račun. Ampak potem še eden in eden in dva…

in še polno učiteljev na hodniku… nekaj ni prav. In tako dam prvi avtogram.

Ampak jeziki mi še ne gredo, tako sem povsem drugim enak.

In tako sem živel do konca leta, kar mi je jezik en že pošteno grozil.

Potem pa čuda, grem na inštrukcije… k svoji prvi učiteljici prvega tujega jezika.

Prav tam sem izgubil zaupanje in dobil osnovo, jeziki mi ne gredo, tako da nisem popoln.

Ampak tam se ona začudi in mi pove da tega ne razume.

Čudni pogledi, nakar pove da me je opazovala ko sem se kot mlad še učil

in se čudila kako hitro si zapomnim besede, ki so bile za druge tako težko dosegljive.

Mrk. Neizpodbiten dokaz. Vsa ta leta sem si dopovedoval in dopovedal drugače. Mrk.

Pa vendar sem zdaj spoznal. Imam vse možnosti ki jih lahko imam.
Še imam svoje sanje, ki mi še vedno pomagajo kadar sam česa ne zmorem.

In spoznal sem, da ni pomembno če imam več možnosti od drugih, če jih le ne uporabim proti njim.

In z njimi jim lahko pomagam više, vse do zvezd, če mi le pustijo.

A bi bilo vse tako kot je če takrat nebi izgubil sanj? Verjetno ne.

Morda so me pa še vedno skozi najhujšo temo naskrivaj vodile.