Ljubezen in črna luknja

(kratek ep)

(po resničnih dogodkih)

Ljubezen je slepa, slepa kot noč.

Enega zadane, drugega niti ne gane.

Samo solze pusti in prepad med različnimi vesolji.

Vesolji žalosti, obupa, sreče in ljubezni.

Ljubezen je mlada, ko mlad si ti.

Moja ljubezen je mlada, pogled za dekleti hiti.

Ena se ozre, skomigne in gre, druga pogleda me v oči,

zavzdihne in odhiti, tretja se zame niti ne zmeni.

Kaj moreš, zanjo se ni vredno metati po kolenih.

Ljubezen je stara, kot star sem jaz.

Mlado srce že izkusilo starost in modrost je.

Ljubezen premila, daljna in večna, nikoli samovšečna.

Prosil, zavrnjen bil, še poskusil, si prste polomil.

Tako sem spoznal, da je treba nekaj storiti.

Stare rane zaceliti in ljubezen zakopati kot star zaklad.

Ne lep in sijoč, ampak grd in umazan,

da le ne bi ga več iskal, se z njim še naprej ranjeval.

Ne kot svinec v zlato, kot zlato v kamen.

Bil sem mlad alkimist z vedo stoletij.

Element sem v zmes spremenil, si fizikalne zakone podredil.

Ljubezen je zlato; kaj sem storil?! V kamen sem ga spremenil.

Zlato v kamen, kako to gre? Sem dobro premislil,

preden sem urok izustil, sem zbral si misli, našel ljubezen,

vso svetlečo, diamantno sem jo iz trebuha potegnil,

od srca navzdol iz trebušne votline, kjer hranil sem spomine.

Bolelo je strašno, sem se še bolj potrudil, sem gnetel močno.

Mučkal, mečkal, stiskal, drobil, in jo končno v nekaj drugega spremenil.

To storil sem zlo, komaj priznam, a ne zame, zanjo,

to je vse kar še za delo moje povedati znam.

Nastala je črnina, močnejša od noči, brez zvezd,

pekel na zemlji, vsa zemlja je šla k hudiču,

nisem več ničesar slišal. Tam je bila, se pred mano vrtela,

tam je bila, svoje seske name pripela.

Črna luknja rečem ji jaz, naj vsakdo ve, da sem pogubil

s tem stvarstvo božje. Črpala je iz mene milino, toploto,

ljubezen, da se prestrašil in misli ponovno zbral,

da bi jo s sebe pregnal, si jo iz misli izbrisal.

Bili so močni seski njeni, bili so močni kot pajkova nit,

ne tanka kot v travi, debela za drog, močnejša od jekla

in titana, a vendar še nadzorovana. Misli sem združil,

ščit osnoval, sprva niti kar z mečem z sebe porezal.

Pomagalo ni, so se obnovili, se spet name pritrdili.

Osnoval sem načrt, jih pograbil iz sebe, jih strgal in odvrgel,

mesta stika razkužil, so jezni mili, so se hoteli vrniti,

a jaz sem se s svetlobo obdal jih od sebe gnal.

Svetloba je močna, močna zelo, a to ni nič

v primerjavi z neizmerno močjo, ki se hrani z močjo,

črno luknjo. A ščit je zdržal, sem bran utrdil,

sem črno luknjo pred zid postavil.

Vreščala je in to zelo, nič se ne bi moglo primerjati

z njenega glasu močjo. Kaj krik kajuha,

kaj krik strahu, to je bil krik smrti, nepoznan stvarstvu.

Strupeno zelen je postal ta svet, a svetloba nad temo, tema je zgaga.

Svetloba je zmagala temo, sem hitro nanjo zlil kislino,

gledal sem jo, kako med cvrtjem v pepel spreminjala se je.
Zadnji poskusi še strašne moči,

a nič niso pomagali, so se kar hitro izžgali.

Mama vstopi v avto "sem že nazaj", nič ne rečem.

Le pogledam na uro, pet do deset minut!

V tam času sem pogubil in rešil svet. Sumničavo pogledam

proti ostankom, ki sestavljajo se spet, skozi obupom v red.

Še malo kisline polijem, mami ne rečem nič,

le črno luknjo merim, tudi ko je videti v daljavi z očmi več ni.

A tam je še zdaj, obnavlja se, vsaka moja misel jo dvigne,

a jaz uprem zdaj z lahkoto se, stresem jo s sebe.

Zdaj je še tam, vsa črna, a brez moči, le še moje misli

lahko poskuša uloviti. Vsak ki mimo Jagra gre,

le brez strahu, če ne veste kje je, se vas ne more polastiti,

nepripravljene uloviti in si vas prilastiti.

Ne pozabim pa ne, da je bila nekoč prelep dragulj,

ki ga obup je obdal v mulj in si ga prilastil,

ga v črno luknjo spremenil. Čujte zdaj ljudje,

slišali moje življenje ste, nikoli se ne pojdite alkimiste.

Ljubezen, kaj je to? Nič več ne boli, ni sreče, ni žalosti,

čustev več ni, zdaj ob njej sem miren, nič več ne priznam,

kajti ničesar omembe vrednega v meni več ni, zdaj to pred Jagrom živi,

svoje lovke k meni moli, po novi vstaji hrepeni.

Zdaj punce gledam, da se lahko zaljubim sprenevedam.

Da vse bo kot prej, pred petimi leti, ko dragulj v meni začel je žareti.

Dekleta so bitja, zabavna zelo, a kaj ko bitja samo.

Kaj naj storim? Že vem! Obupu se nikdar ne prepustim!

                                                                                                Podpis:

                                                                                          Maks Orlovski