Čajanka XI

Življenje je tako stresna radost.
Jebeš druge ali pa drugi tebe.
Vsakič si najebal.
Pa vendar, ne bi smelo biti tako.
Tako je na začetku, ne na koncu.
Kaj pa če se začetek ponovi tik pred koncem?
Ta neizkušena potreba po preživetju … pobijanju.
In vendar kje sem torej jaz, ki mi ni do morije.
Ali to pomeni, da sem nihče?
Nisem to, nočem biti to.
Jim potemtakem postanem enak?
Življenje je tako stresna radost.