Red

Mislim, da vem zakaj morajo imeti ljudje knjige s srečnim koncem. Vsem je jasno, da v življenju stvari ponavadi ne gredo gladko, ter da se ne malokdaj zaključijo tragično, vendar se takšne zgodbe končajo. Ne pridejo v naslednji krog. Zgodba z rešitvijo, pa ponuja rešitev na dejanske probleme ljudi, še posebej če je realistična, ter jim tako daje možnosti in upanje. Seveda to ne drži za čudežne rešitve kot v pravljicah, vendar so tudi naključja delujejo v tem svetu. Težava je kadar ljudje preveč ali premalo verjamejo v srečen konec. Tako imaš sanjače in cinike. Eni računajo skorajda samo na čudež, ter se ne znajdejo v svetu, pri tem pa zamudijo realne možnosti, drugi pa si rečejo da srečnih koncev ni, ker so samo izmišljotina literature, ter da prej ko slej vse propade (dodal bi izven teme, da je to res, vendar imamo zato restart, ki poganja življenje in dobro naprej). Sklep je, da je upanje kot voda v puščavi. Ni je, pa vendar te žene naprej. Cinik bo tako zapravil vsako možnost za rešitev, saj bo obstal, medtem ko bo sanjač spregledal resnična znamenja vode, ter ljudi vodil v pogubo (oboje se v izjemnih primerih bolj splača, zato je koristna različnost). Sklep, za večino knjig je dobro, da ponujajo rešitev na problem, po možnosti realno, nerealne opozarjajo na srečo, medtem ko jih nekaj mora imeti slab konec, da ne dobimo samo sanjačev, ter sledilcev božanstev (negativna posledica bodisi cinizma (strah) ali sanjačev (prazno upanje)). Skratka, v raznolikosti je logika. Prav tako je logika v ravno pravi meri upanja. Oboje je potrebno za preživetje. Skrajnosti redkeje in stabilnost  pogosteje.