Druga plat medalje

Jaz sem učenjak neznan,

po svetu hodim dan na dan,

večino življenja v knjigah že čepim,

iz kupa prašnega se ne vidim.

Imam diplomo … mogoče pet?...

moje lase je zadel nered,

vsa čuda sveta so mi že poznana,

in šele sedaj občutim kako so dejansko stara.

Talenta nimam, da pisal bi,

pred občinstvom, o bog, me pod pogubi,

na razstavah se okrasek politiku smejim,

za najemnino mu brž kimat hitim.

Nimam življenja, ne da življenje mene ima,

nimam ne žene, ne ljubega potomca,

še maček čez leto pobegnil mi je,

okostje zlate ribe prav predirno vame zre.

Sem poslušal nasvete, se le dobrih držal,

ne da bi kakšnega s svojo glavo namodroval,

preklet naj bo svet, ki izpljunil me je,

kaj mu tega je bilo treba, naj v sevanju izumre.

A prosim te družba, če še trenutek živiš,

daj, da le mene s svojo naivnostjo ne ponoviš.

Jaz sem nekdo, ki živel je hudo, hudo sladko.

Žurka, življenje, koma vse dni,

to so stvari, to kar moje življenje naprej vrti.

Mam luškan obraz in globoki glas,

ki vedno drugo zapelje, medtem ko udriha bas.

Kurba sem kurbi, ki moja kurba je,

prav lahko živeti tako dalo se je.

Cigarete, pa trave in pijače je bilo,

na trenutek sem podilal, da se je le izšlo,

»My life was real« do naslednjega dne,

se prejšnji do takrat že utopil je.

Me je foter zavrge, naj zase skrbim,

sam s svojo kurbico po svoje živim.

Imam televizijo, nogometni sprejem,

imam pivo in froca, ki v plenicah že kleje.

Prepir ženska zganja vse dni,

medtem ko se mi trebuh še kar debeli,

sedaj drugi mali se že dere,

rezervno ledvico le meni v čast greje.

Kaj meni fali, saj sem že živel,

dokler šlo je, je šlo, kaj bi še počel?

Politik vlado nam pali, impotenten da kaj,

so ga tudi oni srali in drugod pristali?

Naj jebe se svet, le to mu še gre,

a naj mene pusti, saj vzredil me je že.