Pesmi z rdečega planeta

Nekoč je bilo lepo.
Zrak je bil čist in poln tišine.
Pravijo, da je bilo lepo.
Da je bilo ljudi toliko, da se niso več poznali.
Saj se še zdaj ne.
Takrat zemlja še ni bila puščava.
Kot je ta.
In vladala je svoboda.
Jaz pa gnijem v tej prekleti ječi.
Ljudje so bili ponosni.
Tukaj se bojimo sami sebe.
Morda preponosni.
Tako se je začelo.
In neumni.
Tako se je končalo.
In zemlja je splavala po vodi.
Mi pa v vesolje.
Zgradili smo si nov dom.
Saj smo si prejšnjega razbili.
Rekli smo, da bo še veličastnejši od prvega …
… In je bil.
Da bo bolj domač od prvega …
… Nikoli!
A nekaj smo pa vendarle prinesli s seboj.
Vojno in stare zamere.
Ker smo samo ljudje, ki si želijo doma.
Rdeči odtenek je sedaj za odtenek bolj rdeč.
In sedaj čakamo, da se prah na Zemlji poleže.
Vračamo se domov!
Tam so ljudje.
Izmečki civilizacije.
Zgradili jo bomo na novo.
Zemlja bo prerojena.
Morda jo preimenujemo, da ovekovečimo novi vek.
A, nekaj se ne bo spremenilo.
Upamo, da smo se vsaj tokrat nekaj naučili.
Vojno bomo vrnili na rodnemu planetu.
Morda pa tokrat le ne bo tako.
Ampak veš da bo.
Človek se mora še marsikaj naučiti.
Kako živeti brez potrebe po smrti.
A to pomeni, da ne sme biti med ljudmi krivice.
Slišim klik, morda me spustijo na svobodo.
Smrt je svobodna.
Najbrž res.
Nekoč je bilo lepo.