Ednina

Zaboden sem.
Ponovno sem zaboden.
In ponovno in ponovno in ponovno.
Dokler več ne čutim bolečine, le še ljubezen.
In nato, neha.
Čakam.
Še vedno čakam.
Napovem, da bom čakal še naprej.
Naj čakam, dokler se mi ne začne blesti?
Ne.
Zabodem se.
Ponovno se zabodem.
In ponovno in ponovno in ponovno.
In z vsakim zbodljajem bolečina.
In z vsakim zbodljajem spomin.
Ko dvojina bila je še ednina.
Zaboden sem.