Utrip

Muren poklican je na svet,
Vesolje vpraša ga za svet,
»Težke dneve tam med vami orjem, da le nekaj vas rodim.
Da ne orjem? Daj muren, kaj naj z vami takrat storim?«

»Da naprej še saje bi oralo…
smrt je črna… morda pa bi vas kar preoralo.«
Stvarstva jezne so bile oči,
Teman pogled bil je to iz globine večne noči.

Oh moj muren, majcen muren,
stvarstvo vendar te ne sliši, veliki in vendar neizmerno droben.
»Postoj, postoj preljubo mi vesolje,
morda pa kdo le sliši pesmi moje glas in glej bo bolje!«

»A da postanem, se več ne zganem,
teci, teci, da mi prideš vštric. Oh, jaz ne postanem.«
Stvarstvo gromko se zakrohota,
jezen blisk njega svetlih je oči.

Ves bled je muren črni tam pred stvarstvom,
gleda konec, se iz kota mu reži.
»Nikar postati! Daj nam diha.
Glasneje vzkliknem, le še en utrip!«

»Glasu bilo je že dovolj!
Ti si majhen, oni pa bučijo gluhi.«
Nič zanj ne meni se mogočno stvarstvo,
očitaje spod obrvi ga gleda.

Ponosen muren se ustopi,
svetlo pogleda, prsi izboči.
»Jaz bom delal! Naj le bučijo.
Ob pesmi moji ostrmijo.«

»Še utripa nimaš, kaj vpiješ!?
Še pred začetkom hrbet se ti zvije.«
Materinsko vesolje spreletelo,
S kislim nasmehom mu ponos vzelo.

Hrbet murnu se pod svodom sloči,
V očeh se prazno morje mu zrcali.
»Zvezd veliko je, še več jih vem,
Zvezdni prah sem, mar poskusiti ne smem?«

»Poskusil si, zdaj konec je,
Vzel zalet, se zlomil na zemljo.«
Bitje resno ga pogleda,
Iz oči hladna mu resnica zeva.

V očesu ni vprašanja, še odgovorov tam ni.
Njega čaša njega zdaj je prazna, po soku vpijoč.
»Poglej me vendar, naj kar obstanem, okamnim?
Odgovori mi! Prazen, gol pred tabo zdaj stojim!«

»Resnica? Svet si. Sveti do poslednjega si dne.
Če ne zase, daj vsaj zame, v up poslednjih svetlih bitij.«
Vesolje zamišljeno ga gleda,
Njega resnice želen um želi.

Bil je muren, bil je luna,
svetil v temnih je nočeh.
In v srcu prav globoko,
sijal mu ogenj je goreč.