Poletno deževje

Zunaj dežuje.
Trka.
Dež trka ob okno.
Vendar do mene ne more.
Med nama je steklo kakor zrak.
Ali misel.
Le misel daleč sva jaz in dež.
Le misel daleč sta toplina in moča.
Počutim se tako otopelo.
Zunaj dežuje.
Trka.
Dež trka ob okno.
Vendar do mene ne more.
Zato mu odprem.
Nevihta me poboža po obrazu.
Tudi ona me pozdravlja.
Stopim skozi okno.
Stopim na dež.
Sedaj jaz pozdravljam njiju.
Dež me zavije vase.
Zvoki nevihte mi zapolnijo ušesa.
In ne počutim se več otopelo.
Čutim dogajanje.
Čutim dež.
Dež trka obme.
In spustim ga vase.
Čutim ga.
Vse globje in globje.
Dokler nisem povsem premočen.
Postojim.
Zavzdihnem.
Počutim se živega, vendar ne morem živeti moker.
Ko se vrnem, se bom moral preobleči.
Pogledam okno.
Ne vračam se po isti poti.
Stopim do vrat.
Sedaj sem jaz tisti, ki trka.