Šepet

Mizica za dva in za njo sedim sam.
Natakar pristopi in otvori pogajanja.
Argumentiram, zakaj naj še en se zvrne.
Ne zaleže. Iz žepa zapoje.
Argumentiram dalje. Od petja me glava boli.
Tudi natakar sliši glas iz žepa. Prisloni uho.
Denarnica iz žepa v roke. Zbor glasov.
Kriki trpljenja tvorijo glas želje.
Prelestni kriki obupa in potu.
Dam mu pesem in pospravim leder v žep.
Ta argument zaleže. Dobim še enega, še enega zvrnem.
Od krikov ostane le še šepet. Šepet po več, želim si več.
Kajti vem da me bo šepet preganjal čez dan v nič, v sanje.
Sanje, katere prikličejo kriki.
Napolnijo naslednji glaž in zapolnijo mizico za dva.
Naj kričijo. Naj kričijo. Bolje da kričijo kot šepečejo.

Kajti sedaj, ko mi več ne kričijo, se pojavi vprašanje.

Kako dobiti te krike nazaj.
In zagnusi se mi kozarec, ki ga držim, medtem ko natakarju igra nasmeh.
Nočem kozarca, hočem krike. Potrebujem kričanje. Prepozno.