Rahla britev

Skala je posmeh vremenu,
naj vihra če le želi.
Veter skale ne premakne,
okoli skale se podi.

Vreme jo ponižno prosi:
"Naj dotaknem tvoje se strani".
"Naj k obličju tvojem se primaknem,
naj drobec tebe obdržim."

Skala vzvišena se boči,
prošnjo s prezirom odobri.
Veter šibek vselej znova se pokloni,
vedno znova zrno oddrobi.

Z leti skala je le kamen,
še ošabnejša kot pred.
A veter tokrat več ne kloni glave,
s seboj odnese jo v svoj divji svet.