Človek/žival

Čez polje hitim, zajčke vidim,

skačejo sem ter tja, kakor se jim da,

v njih vidim bizgeca, bahavega človeka.

Ko grem skozi gozd, srno vidim,

vitka, lepa je kar se da, a kaj ko takoj odskaklja,

v njej vidim dekle, ki vsak dan drugega ima.

Ko se sprehodim spomladi ob robniku lahko vidim vodomca,

perje se mu sveti, a majhen je, ribe lovi, kakor se mu zljubi,

ampak ko bolje pogledam, vidim, da svoji ljubi jih nosi,

počasi, a vztrajno jih nosi in jo prosi.

A kaj ko ona oči ima za sokola, ki race lovi,

ko jo preletava si misli:

»Ta utegne dobra biti, saj rac jaz se že naloviti.«