Pot

Gniješ. Razpadaš. Tvoji udi bedno visijo od telesa.

Tu si, a nisi tu. Tam si, a v resnici si tu.

Tema. Večna črnina. Zdi se da jo poznaš že od nekdaj.

Za javkanje ni energije. Pritoževanje je pretežko.

Na tleh si, nezmožen premikanja. Toneš v pozabo.

Zganeš prst. Zganeš dva. Bedno pokrčiš prste a ne pomaga.

Neozdravljiva hromost. Trudiš se odpreti veke, pa so pretežke.

Zdi se ti, da se nekaj v daljavi premika. Izdihneš.

Izdihneš star zrak, a ne moreš vdihniti novega.

Na tleh se dušiš, nezmožen kaj storiti. zapuščen.

Odpreš oči. Sami obrisi, nikjer pogleda vredne stvari.

Pokrčiš prste, da prijetno a boleče zapokajo.

Zganeš se, a telo je pretežko, roke pa prešibke.

Padeš, a prah ostane na tebi. Hrbtenica prijetno zapoka.

Blažen a bežen občutek. Obup v vednosti, saj si nemočen.

Z roko sežeš naprej in jo potegneš nazaj.

Enako storiš z nogo. Telo se premakne.

Vlečeš ga naprej v vsej tej  nesnagi. Ne veš kam,

samo naprej. Oči panično begajo od ene sence do druge,

čakajoč katera bo napadla prva. A napreduješ v neznano smer.

Nasloniš se na komolce. Plitko dihaš, a dihaš.

Oko razločuje podobe, a nobene ne razloči.

Sam si, a bežiš. Dvigneš se na kolena

in s sklonjeno glavo tiho sopeš skozi temni mrak.

Spomniš se, da je to pot, a se je bojiš.

Zaslišiš žuborenje vode. Zagledaš to gnojnico tik ob sebi.

Spomniš se daljnega spomina na prihodnost,

a ga ne razumeš. Zvrneš se v gnili potok.

Nekaj časa se otepaš, a kmalu se začneš kobacati s tokom.

Greš neznano kam, a veš da je pot prava. Proč od tukaj.

Potok postane reka, reka polna smeti.

Plavaš po reki s tokom, se oziraš in vidiš na bregu pošasti.

Stegujejo roke po tebi, a te ne dosežejo.

Sonce jih bega, a ti sledijo. Sledijo kot lovec plenu.

A ti plavaš počasi s tokom, počasnim tokom male reke.

Spretno plavaš s tokom. Voda je še blatna, a brez smeti.

Zreš za pošastni. Zbegane se pomikajo po bregu naprej

ter slepe od sonca rjovejo. Ti se jim nasmehneš.

Trzljaj obraza, nič več. plavaš naprej proti izhodu iz te luknje.

Vztrajaš in ne misliš več kam greš, saj veš da greš prav.

Dani se. Švigaš skozi kalno vodo. Za teboj ostajajo vrtinci,

a ti švigaš dalje. Srečen da si se prebudil v nov dan.

Si ob obali velikega jezera in še kar plavaš.

Plavaš in se veseliš življenja. Tvoje telo je gibko,

ko šviga skozi vodo. Ko šviga usodi naprej.

Skočiš iz vode. Ne veš zakaj, a veš da bo tako bolje.

Nekaj časa se zmedeno premetavaš po tleh, a le vstaneš.

Vstaneš na šibke noge in se maješ ob jezeru naprej.

Malce se opotekaš in oči so meglene, a napreduješ.

Obotavljajoče poizkušaš ugotoviti kje si, a vse je v megli.

Z jasnim korakom stopaš naprej. Megla se razkadi

in uzreš jezero, pot in gozd na svoji desni.

Vse to vidiš in se čudiš prizoru. Zreš v gozd za katerega veš,

da je poln nevarnosti. Tisočero oči te opazuje, a ti njih ne.

Greš z jasnim korakom naprej, presrečen da si ušel sencam.

Lahno tečeš. Tu pa tam poskočiš in zavriskaš od veselja,

a le tu pa tam. Vreme je jasno in dan je svetal.

Roke se v skladu z nogami pozibavajo ob telesu.

Uživaš v teku, a ne veš kam. Tečeš ob gozdni poti tja v en dan.

Slišiš pritajen rjovež, a tečeš ob gozdu naprej.

Pot zavije v gozd, medtem ko tečeš na vso moč.

Veselega srca tečeš in gledaš kako se po tebi stegujejo roke.

Švigaš po poti in slutiš kaj prihaja. V daljavi uzreš konec poti,

a te ne skrbi. Tečeš tudi ko iz tal se sproži roka.

Vidiš jo in tečeš še hitreje, hitreje v zasedo.

Roka zgrabi, a skočiš ter majavo poletiš.

Letiš tik nad krošnjami, se razgleduješ za ciljem.

Letiš nesigurno, a letiš in uzreš gore v daljavi in sonce nad teboj,

kako bije poldne. Svetlo je in toplo,

medtem pa ti nemirno letiš naprej v zaletu. Letiš k cilju.

Letiš skozi zrak in drevesa pod teboj bežijo mimo,

medtem ko ti letiš z vso hitrostjo, srečen da letiš.

Zdaj uzreš sonce in kakor ptica poletiš proti njemu.

Hitiš mu nasproti kot vihar, ki mu ni postanka,

letiš k njemu kot brez razuma, letiš ko se spušča in ga čakaš.

Poženeš se skozi zrak, duh tvoj poleti,

te žene, priganja, se raduje da ugledal bi dom,

leti na vso moč in se sveti v belini, leti proti belini,

se ji bliža in jo končno doseže, se požene skozi nebeška vrata

in se skotali po tleh. Možak z brado: »Ah, pa si le prišel.«