Hvala za sive črte

Siva sivina, kot spomin bledi,

utrujeno k njej obračamo oči.

Nje počitka oči naše želijo,

a tega le na Dan pridobijo.

Kje je sivina, kje počitek, gorje?

Povem vam tako naprej več ne gre.

Kratko? Vam povem kaj zgodilo se je?

Upam, da vas svetloba ne zmede.

Bile tri so sivine in dva gorja,

bela in črna, stara magija.

Sivina pomirja, nema postaja,

kmalu jim siva pusta postala.

˝Zakaj bela?˝; morda vprašate se,

kanite črne na goro bele.

Siti sivine so se na luč obrnili,

vse upe beljenju namenili.

A ljudje v idejo zagledajo se,

so pozabili kaj res vredno je.

Ker oni so že temo doživeli,

ustrašili se, k beli zdrveli.

In tako le belijo in belijo.

Nemi, utrujeni kriki mladih.

Se tehtnica skoraj je prevrnila.

Zdavnaj smo dosegli nadpovprečje.

Saj bistvo lepote je, da jo živiš,

drugače le med grobovi strašiš.

A ljudje pa so na cilj pozabili,

si sončno luč v mislih zakrili.

Ampak samo belijo in belijo,

se za moje mnenje ne zmenijo,

pogledajo mojo belo obleko,

ter plesk, naprej po sivi belini.

Luč ugasnite, nehajte beliti,

hip se od popolnosti spočijte,

se v soju povprečja napojite,

pred se v nov abstrakt spremenite.

----------------------------------------------------------------

Prazen je list,

pust se mi zdi,

siva črta oporo deli,

napišem nanjo črko, besedo,

sestavim rimano besedo,

vsaka na svoji črti čepi,

prav tiho v uho Vam šepetaje govori.

˝Hvala za sive črte.˝