Reki v spomin; zbudi se prosim

Reki so dnevi se srečni iztekli,

reki se voda je kristalna zmotnila,

reki so dnevi se srečni iztekli,

čisto je revica v dušo potemnila.

V čase njene spomin komaj še sega,

v dni tedanje, ko resno mlada je tekla,

v čase tedanje spomin komaj še sega,

mladost ji beseda civilizacija je vzela.

Spomin se budi,

spomin na jame, dneve, noči, doline,

spomin se budi,

s teboj o ljudstvih starih prinaša spomine.

Zbudi se reka!

Zbudi, je bilo vredno svoj čar razdati?

Zbudi se reka!

je bilo vredno svojo za njih mladost jim dati?

Se v tok časa je ujela,

se v mrežo, zdaj z njim več ne teče,

se v tok časa je ujela,

dušo svojo je dala ljudi krike netožeče.

Prosim, zbudite se še vi!

Prosim vas, da barvo, nekužno, ji povrnete.

Prosim, zbudite se še vi!

Mar ne vidite, da tok življenja kalite?