Tok tok

Ko stvarnik bil je še otrok, rad se je igral,

si je svet zamislil, z začudenjem ga gledal,

ko stvarnik bil je še otrok, je rad v vodi čofotal,

ko pa se morja naveličal, peščen je grad nastal.

Ko stvarnik bil je še otrok, živali imel je rad,

rad ribice lovil je, tudi žaba ni mu ušla, a bil je mlad,

ko stvarnik bil je še otrok, imel rad je svojo muco,

prav tako plišasto opico, nadel ime ji je, kapuco.

Ko stvarnik je odraščal, je žalosten postal,

imel je bujne sanje, prijatelj takega ni maral,

ko stvarnik je odraščal, se sam samcat z žogo je igral,

nihče ga ni razumel, a le besede lepe je iskal.

Ko stvarnik je odraščal, si tujo vlogo je, obraz nadel,

le tako se z bogatimi in pametnimi družiti je smel,

ko stvarnik je odraščal, počasi ga nihče več ni razumel,

prijatelji so v temo padli, sam pozabil je razuma zel.

Ko stvarnik je odrastel, leden kristal obraz mu je sijal,

razum mu v mislih je zavladal, sanje pa odvračal,

ko stvarnik je odrastel, življenja čisti hlad ga je obdajal,

mu v duhu zevala globoka je vrzel, v daljavi grob se mu režal.

Ko stvarnik je odrastel, spomni se otroštva šal,

v znanja polno, veselja prazno glavo kroglo je poslal.

Ko stvarnik je odrastel, priznal si sanj je svet neznan,

še druge pozabe je odrešil, v sončni vzhod življenja zroč.

Ko stvarnik je ostarel, z njim se je postaral svet,

njegova solza jok iz zibeli razloži, po zemlji stari, zadnji mu pogled zakroži.