Ena roža

Mati roža je bila, je čebelica prišla,

nanjo zletela je se dobro napila,

nesla v panj med, se vrnila na cvet,

je rožo oplodila, bila njena dobra vila.

Pelod zaživel je, hud je bil boj,

a končno je zmagal prvi v vrsti postroj,

pognal je globoko, globoko v cvet,

kar končno začel se je rojevat nov svet.

Semena so rasla, je roža venela,

izgubila je venec, bila vidna le bula,

a roža ni bila jezna, jo jesen je z listjem oblekla,

roža tam pade, a up je ostal, da se je bo še kdo spominjal.

Jesen je minila, sneg je zapal,

Ves travnik je skupaj z malčki zaspal,

so malčki čakali, svojo mamo klicali,

a naposled so le kruto usodo spoznali.

Sneg je skopnel, so spet trave zelene,

so spet cvetice prve pomladanske cvetele,

je listje brstelo, živali hrano iskale,

so včasih rože kar potacale.

So ptiči prileteli, nekaj rože bratcev vzeli,

kar minila je pomlad, zdaj le travnik cveti,

zdaj tudi prišel je čas, da naša vzkali,

se skupaj z ostalimi sonca veseli.

Jih nekaj zastalo, so mali ostali,

jih nekaj pojedenih, so v strahu klicali,

jih nekaj je raslo, raslo tja gor,

je bila roža med njimi, vsak je rasel kot nor.

Tako nje sestre so lepe postale,

a od rože še rože nihče ni videl tako zale.

Še lepša od matere, tam zacvetela,

si svoje cvetne je liste na soncu je grela.

Zasliši se kričanje, kdo koga lovi,

zastane korak, le kaj se godi,

zemlja se trese, nos orjaški okusi,

okusi vonj rože naše in ocenjuje.

Jo deček je gledal, lakota v očeh,

jo deček je vonjal, nasmeh je sladak,

jo deček precenil, precenil v prid,

roko svojo stegne po roži, greha se mu toži.

Roka se sproži, zdaj roža vpije,

roka se stegne, zdaj roža kriči,

roka se bliža, roža k svetli materi moli,

kar sliši se klic od fantove mame.

Pokliče ga, kosilo na mizi,

fantič se še stegne, se ime jedi tako fino sliši,

si fantič premisli, brcne tjavdan,

a roža začuda zagleda nov dan.

Fantič domov steče, so sestre zdaj mrtve,

je fantič utekel, so bratci zaspali,

je fantič zbežal, pomor je ostal,

je rožno družino na dolgo pot poslal.

Pa koga še zraven, mravljo mrtvo ugleda,

se roža razjoče, nebo skupaj z njo,

kar se le zbudi v novo jutro,

že čebela prihiti: »Kaj se pa vendar tukaj godi?«