Ne bog ne človek

Oko se ustavi nad trudno zemljo,

oh mati narava, kaj z nami zdaj bo?

Na začetku rastlina, rastlinojeda žival,

Nato mesojedec, mesojedca raztrgal.

A kmalu vse se v krogu vrti,

Morje, kopno, voda, zrak se kolesje deli.

Bil je kaos, a bil je red,

Če nož predolgo pleše, ritem dobi.

Visoko v drevesih se nov rod je snoval,

Ne človek, ne opica, služabnik zemlje bo postal.

A ego je rastel, se postavil na noge,

»Nič več mati narava!«, »Zdaj bogu vlada gre.«.

»Nikar bogu ti norček, bog sem ti jaz!«,

»Nič več mati narava, tukaj žrtvujem dokaz!«.

Starec vpije, ne ve, kako zgodilo se je.

S kmetijo? Mislijo? Prenočitvijo? Morda religijo?

Civilizacija druga za drugo vzniknila je,

Skupaj z njo pa počasi novo gorje.

Boj se narava, med ognjema stojiš.

Boj se človek nevedni, na muhi tičiš.

»Tišina!«, razleže se glas po dvorani prostrani.

»Bogovi smo sedaj, o tem dvoma ni,

Pokleknite pred mano zdaj širom vsi!«

Koleno vsako se upognilo je, če ne kri pod okusil je.

Religija, znanost, se vzdignili sta,

Na strune dvoma v človeku brenkata.

Kar oblastnik zapove, množica podivja,

Kar modrec pove, človek prikima.

Vse vse hitreje se v krogu vrti,

Bolj množica pleše, bolj oblastnik kriči.

Vsi ljudje so si podobni, a nekaterim to preprosto ni všeč.

Kdo bi jim zameril? Razen morda tisti, ki so prezgodaj odšli.

Kri bo lila v potokih še pred koncem našega sveta,

A na koncu bo le tišina prestrašenega služabnika.

Bog ne bo pomagal, niti mati narava,

Smrt storila na oltarju, človeka velikega na kolena poslala.

Blagor človeku za ves njegov trud.

Blagoslovljen naj zdaj počiva v miru.

1.

Zamišljeno s prijateljico strmima v ekran,

Nisem prepričan če sploh je prižgan.

Film se v glavi vse hitreje vrti,

Nevihta v ozadju ponesrečeno grmi.

»Oj deklica zala, se nič več ne smejiš?

Kaj, le kaj tako prestrašeno v cev puške strmiš?«

»Veliko povedala o življenju si mi.«

»Oh smeško, nič ni, če trušč te moti, slušalke si nadeni.«

Poljubi na lice, se nasmehne, razbline,

Namestim si slušalke, premerim ekran.

»Neznatna iskrica skozi možgane zdrvi,

Oh smeško, naj ti jih kar najbolj nežno osmodi.«

2.

»Povedala veliko danes si mi,

Povej mi še smrt, če anarhija ali anarhija prevladala bo?«

»Smeško, oh smeško, čemu vprašuješ me to?

Pojdi v svet in ga reši pred nevihto.«

»Oj deklica zala, se nič več ne smejiš?

Kaj, le kaj tako prestrašeno v cev puške strmiš?«

Vrata na stežaj odprem, se po svetu ozrem.

»Kaj vse potrebno rešiti«, si rečem.

Nevihte v ozadju na tiho preti,

Moram pohiteti, da vlaka ne zamudim.

O pazi se človek, ako zaveš se ne,

Bog bogu je enak, to ve vsak siromak.