Kov kovaški

Po nakovalu kovač kuje,

cvre železo se žareče,

on pa kar naprej po njem udriha,

ječi pod kládivom kovina.

Kladivo vedno bolj in bolj zdaj poje,

kovina zdaj že kar vpije,

kladivo vanjo vražje rime piše,

mu ona zvesto se uklanja.

Kladivo zdaj za hip postane,

kov prestrašen ´koj potihne

že čuti klešč prijem krepak.

Je kovač kdaj sploh pomislil,

ko zaslišal sik iz vode je grozeč,

čiga kri bo na polju to britev omočila?