Konec

Moč mi pojenja, pa sem šele začel.

Strah hromi mi korak na vsakem koraku.

Hitro… prehitro sem se vzpel… shodil.

A tako zelo sem si želel, da lahko bi svet zaobjel.

Ne govorite… vem zakaj je tako.

Vem več in manj kot večina od vas.

Čeprav sorodne si duše še nisem uspel najti za dokaz.

In tako vem, da kdor je storil naj ne omahne.

Pa vendar tako želim si doma.

In hip počitka… sorodne duše, ki ni je več.

A čas prišel je… in človek zdaj sem, ki vedno je na poti.

Omahujem ne… to sem še preden sem Korak napravil.

Obžalujem… a tudi to je zdaj za mano.

Vojak sem, ki želel je biti vodja, pa ga ženska pognala je na pot.

Moram biti močan, če hočem opraviti pot.

Imam kompas, ne pa zemljevida.

Obžalujem, da nisem utegnil zaživeti ljubezni, čeprav sem prvi jo opazil.

A nove si najti še ne upam… da nebi sam koga pahnil na pot, ga prizadel.

Zatorej moram biti močan… ni problema in sam…

Bit… daj mi moč, kajti ta samota je resnično temna. Bojim se teme, a želim dajati luč.