Začetek časa

Jaz sem tu, ti si tu,

vsi smo tu, v našem vesolju.

Se še začelo ni,

bratje, vsi eno smo,

v večnosti preden se ločimo,

zažarimo še poslednjič, preden ura biti začne.

Bratje, vedno bomo povezani.

Čutite? Te vezi ni moč pretrgati.

Vsi smo eno, eno vesolje, ki ga še ni.

Pa je. Bratje, zdaj se ločimo, a eno bomo,

vsak na svojem koncu stvarstva,

mi na svojem, vi na svojem, našem.

Pa naj bomo vroča župca, zvezdni prah

ali vojna vihra, vedno bomo bratje, brat.

Pozabi prosim, če te sovražim, tudi jaz ti bom…

nekoč, kot si bomo vsi v večnosti.

Tako bomo ponovno popadali na kup, v luknjo,

združeni v neskončnosti kot bratje.

Ima neskončnost konec?

Ali pa bo ponovno le začetek in čas za nove brate?

Zato pozabi prosim, če te sovražim,

kajti tudi jaz bom nekoč odpustil, saj sovraštvo je kot boj,

boj med nočjo in dnevom, življenjem in smrtjo.

Ni boj. Je le cikel, katerega piše in briše čas, brat, bratje.

Zatorej odpusti mi če te sovražim,

saj veš,da te ljubim, kakor sem te že pred časom, brat.