Reki v spomin; zbudi se

Tiho, tiho tekla je kristalna reka,

kot šepet rosno mladega dekleta,

tiho, tiho nekdaj skozi je doline,

tako hitim obujati nje dni spomine.

Nekdaj bile so doline zelene,

jih na zimo pokrile so bele odeje,

na jesen so v barvi sonca žarele,

na poletje v plašče se cvetja odele.

Dandanes se reka v smradu obrača,

kraka, klopoče kot stara babura,

spomin si v spomin vedno znova vrača.

Dandanes doline so spoznale nove barve.

V časih vseh se obdale v pepelno sivino,

objokujoč vse, ki so se obdali v armirane kamne.