Črne garje

Vsa golazen se v krogu vrti,

zveri sveta, rigajo vsi.

Golazen pa kruli, v ritmu se zvija.

Ko dama se približa, tukaj čustev ni, tudi ni obleke, ne časti. Ničesar več ni vifrti od vabečega, belega mesa. Udarijo jako, da se kri pocedi, mali pri tem jim kar naenkrat otrdi. Zdaj planejo, parajo, se sline jim cede, ko svojega zverskega zanosa se krotiti ne trude. To so možgani, brez vsebine in znanj, tukaj obstaja le živina, podrejena družbeni zveri iz podsanj. Hudič se tu ne ubira, on za take ne skrbi, to kar samo se raznaša, se plodi in se množi. Kajti tukaj ni ne čustev, ne oblek, ne časti. Tukaj je le agonija iz globine podzavesti.

To golazen sem že srečal, tiho sem jo opazoval,

ponavadi, prav po tiho, sem svojo pot nadaljeval.

Da pa vprašala me katera je od teh nebrzdanih zveri,

gledal strašno, gledal tiho in grozeče izpod svojih sem ´brvi.

Kajti tukaj ni ne čustev, ne oblek in ne časti.

Tukaj je le agonija, iz globine podzavesti.